Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v Bambusovemgaju pri Rādžagahu, kjer so krmili veverice.

Takrat jenovinec Aciravata živel v gozdni koči. Takrat se je princ Džayasenasprehajal in pohajkoval. Odšel je do novinca Aciravata in izmenjalz njim pozdrave. Ko je bil ta vljuden in prijazen pogovor končan,je sedel na stran in rekel novincu Aciravatu: “Gospod Aggivessana,slišal sem, da lahko menih, ki biva tukaj vztrajno, vneto inodločno, doseže poenotenje srca.”

“Tako je, princ, tako je. Menih, ki biva tukaj vztrajno, vnetoin odločno, lahko doseže poenotenje srca.”

Učenje Dhamme

“Bilo bidobro, če bi me gospod Aggivessana učil Dhammo, kot jo je slišal injo izmojstril.”

“Jaz te ne morem učiti Dhamme, princ, kot sem jo slišal in joizmojstril. Če te učim Dhammo, kot sem jo slišal in jo izmojstril,ne boš razumel pomena mojih besed in to bi bilo zame utrudljivo intežavno.”

“Naj megospod Aggivessana uči Dhammo, kot jo je slišal in jo izmojstril.Morda lahko razumem pomen njegovih besed.”

“Jaz te bom učil Dhammo, princ, kot sem jo slišal in joizmojstril. Če lahko razumeš pomen mojih besed, bo to dobro.Vendar, če ne moreš razumeti pomena, potem to pusti in me nesprašuj več o tem.”

“Naj me gospod Aggivessana uči Dhammo, kot jo je slišal in joizmojstril. Če lahko razumem pomen njegovih besed, bo to dobro. Čene morem razumeti pomena, bom to pustil in ga ne bom spraševal otem.”

Potem jenovinec Aciravata učil princa Džayasena Dhammo, kot jo je slišal injo izmojstril. Ko je končal, je princ Džayasena pripomnil:“Nemogoče je, gospod Aggivessana, ne more se zgoditi, da lahkomenih, ki biva vztrajen, vnet in odločen, doseže poenotenje srca.”Ko je razložil novincu Aciravatu, da je to nemogoče in se ne morezgoditi, se je princ Džayasena dvignil iz svojega sedeža inodšel.

Kmalu potem,ko je princ Džayasena odšel, je novinec Aciravata odšel doBlaženega. Ko se je poklonil Blaženemu, je sedel na stran inprenesel Blaženemu njegov celoten razgovor s princem Džayasenom. Koje zaključil, mu je Blaženi rekel:

“Aggivessana,kako je mogoče, da bi princ Džayasena, ki živi sredi čutnosti,uživa v čutnosti, so ga pogoltnile misli o čutnosti, je uničen zvročico čutnosti, je nagnjen k iskanju čutnosti, lahko vedel, videlali doživel to, kar mora biti spoznano skozi odrekanje, videnoskozi odrekanje, doseženo skozi odrekanje, uresničeno skoziodrekanje? To ni mogoče.

Prispodoba z ukročenostjo

Predpostavimo, Aggivessana, da obstajata dva slona, dva konjaali dva vola za krotitev, ki sta bila dobro ukročena in dobrovzgojena, in dva slona, dva konja ali dva vola za krotitev, ki stabila neukročena in nevzgojena. Kaj misliš, Aggivessana? Ali bi dvaslona, dva konja ali dva vola za krotitev, ki sta dobro ukročena indobro disciplinirana, ko sta ukročena, pridobila obnašanjeukročenih, prišla do stopnje ukročenih?” - “Da, častiti gospod.” -“Toda, ali bi dva slona, dva konja ali dva vola za krotitev, ki staneukročena in nedisciplinirana, ko sta neukročena, pridobilaobnašanje ukročenih, prišla do stopnje ukročenih, kakor sta dvaslona, dva konja ali dva vola za krotitev, ki sta bila dobroukročena in dobro disciplinirana?” - “Ne, častiti gospod.” - “Takotudi, Aggivessana, ni mogoče, da princ Džayasena, ki živi sredičutnosti … lahko vedel, videl ali doživel to, kar mora bitispoznano skozi odrekanje, videno skozi odrekanje, doseženo skoziodrekanje, uresničeno skozi odrekanje.

Prispodoba z visoko goro

Predpostavimo, Aggivessana, visoko goro ne daleč od vasi alimesta, in dva prijatelja, ki sta zapustila vas ali mesto in seskupaj približala gori. Ko sta jo dosegla, bi en prijatelj ostalspodaj ob vznožju gore, medtem ko bi drugi splezal na njen vrh.Potem bi prijatelj, ki je ostal ob vznožju gore, zaklicalprijatelju, ki je stal na vrhu: ‘No, prijatelj, kaj vidiš stoječ navrhu gore?’ In drugi bi odvrnil: ‘Stoječ na vrhu gore, prijatelj,vidim lepe parke, lepe gozdičke, lepe trate in lepe ribnike.’ Potembi prvi prijatelj rekel: ‘To ni mogoče, prijatelj, to se ne morezgoditi, da ko stojiš na vrhu gore, lahko vidiš lepe parke, lepegozdičke, lepe trate in lepe ribnike.’

Potem bi se drugi prijatelj spustil dol, do vznožja gore, vzelsvojega prijatelj pod roko in se z njim vzpel do vrha gore. Ko biga pustil nekaj trenutkov, da zajame zrak, bi ga vprašal: ‘No,prijatelj, ko stojiš na vrhu gore, kaj vidiš?’ In njegov prijateljbi odgovoril: ‘Ko stojim na vrhu gore, prijatelj, vidim lepe parke,lepe gozdičke, lepe trate in lepe ribnike.’ Potem bi drugi rekel:‘Prijatelj, le malo prej smo te slišali reči: “To ni mogoče,prijatelj, to se ne more zgoditi, da medtem ko stojiš na vrhu gore,lahko vidiš lepe parke … lepe ribnike.” Toda ravnokar smo teslišali reči: “Ko stojim na vrhu gore, prijatelj, vidim lepe parke… lepe ribnike.”’ Potem bi prvi prijatelj odgovoril: ‘Ker sem bilonemogočen s to visoko goro, prijatelj, nisem videl tega, kar jebilo za videti.’

Tako tudi,Aggivessana, princ Džayasena je onemogočen, oviran, blokiran inobkoljen s še večjo gmoto – z gmoto nevednosti. Tako ni mogoče, dabi princ Džayasena, ki živi sredi čutnosti, … lahko vedel, videlali doživel to, kar mora biti spoznano skozi odrekanje, videnoskozi odrekanje, doseženo skozi odrekanje, uresničeno skoziodrekanje.

Aggivessana, če sta ti dve prispodobi prišli vate [z oziromna] princa Džayasena, bi on pridobil spontano zaupanje v tebe, inko bi bil prepričan, bi ti pokazal svoje zaupanje.”

“Častiti gospod, kako bi lahko ti dve prispodobi prišli vame [zozirom na] princa Džayasena, ker sta se dogodili Blaženemu, ker staspontani in nista bili prej še nikoli slišani?”

Prispodoba s slonom

“Predpostavimo, Aggivessana, da maziljeni plemeniti kraljnagovori svojega vodnika slona: ‘Dobri vodnik slona, pripravikraljevega slona, pojdi v gozd v katerem so sloni in ko zagledašgozdnega slona, ga poveži z ovratnico s kraljevim slonom.’ Koodgovoril ‘Da, gospod,’ vodnik slona pripravi kraljevega slona ingre v gozd v katerem so sloni. Ko zagleda gozdnega slona, ga povežez ovratnico skupaj s kraljevim slonom. Kraljev slon tako gozdnegaodpelje iz gozda ven na odprto. Na tak način pridejo gozdni sloniven na odprto, saj se običajno držijo gozda v katerem so sloni.

Potem vodnik slona obvesti maziljenega plemenitega kralja:‘Gospod, gozdni slon je prišel ven na odprto.’ Kralj nato nagovorilsvojega krotilca slonov: ‘Daj, dobri krotilec slonov, ukrotigozdnega slona. Obrzdaj njegove gozdne navade, obrzdaj njegovegozdne spomine in namene, obrzdaj njegovo gorje, utrujenost indomotožje, ko zapusti gozd. Pelji ga, da se veseli v mestu, vtisniv njega navade, ki so prilagojene človeškim bitjem.’ Ko odgovori‘Da, gospod,’ krotilec slonov zasadi velik kol v zemljo in privežegozdnega slona na njega z ovratnico z namenom, da ga obrzdanjegovih gozdnih navad … in vtisne v njega navade, ki soprilagojene človeškim bitjem.

Krotilec slonov je nagovoril slona z besedami, ki so nežne,prijetne za uho in ljubeznive, ki gredo do srca, so vljudne, jihželijo mnogi in so prijetne mnogim. Ko je gozdni slon nagovorjen stakimi besedami, posluša, prisluhne in uporabi svoj um, da razume.Krotilec slonov ga nato nagradi s travno krmo in vodo. Ko gozdnislon sprejme travno krmo in vodo od njega, krotilec slonov ve:‘Sedaj bo kraljev slon odšel!’

Potem ga krotilec slonov dresira dalje: ‘Dvigni to, odloži to!’Ko gozdni slon uboga ukaze svojega krotilca, da dvigne in odloži inizvrši njegova navodila, ga krotilec slonov dresira dalje: ‘Pojdinaprej, pojdi nazaj!’ Ko gozdni slon uboga ukaze svojega krotilca,da gre naprej in gre nazaj in izvršuje njegova navodila, gakrotilec slonov dresira dalje: ‘Vstani, sedi!’ Ko gozdni slon ubogaukaze svojega krotilca da vstane in sede in izvrši njegovanavodila, ga krotilec slona vadi dalje v nalogi, ki se imenujemirnodušnost. Ogromno desko zaveže na njegov trup in drugi moški zverigo v rokah sede za njegov vrat. Moški z verigami v rokah gaobkrožijo z vseh strani in krotilec slona sam stoji pred njim in vrokah drži dolgo palico. Ko je slon dresiran v nalogimirnodušnosti, ne premakne sprednjih ali zadnjih nog, ne premaknesprednje ali zadnje četrtine telesa, ne premakne svoje glave ušes,oklov, repa ali trupa. Gozdni slon je sposoben prenašati napade ssulicami, meči, puščicami, napade drugih bitij in grmeče zvokebobnov, pavk, trobent in timpanov. Ker se reši vseh hib in napak inje očiščen pomanjkljivosti, je vreden kralja, je v kraljevi službi,se ima za enega od dejavnikov kralja.

Učenje Tathāgate

Tako tudi,Aggivessana, Tathāgata se pojavi v svet, popoln, popolno prebujen,popoln v pravi vednosti in obnašanju, vzvišen, poznavalec svetov,neprimerljiv vodja posameznikov, ki jih je potrebno ukrotiti,učitelj božanstev in ljudi, prebujen, blažen. On razodeva ta svet znjegovimi božanstvi, njegovimi Mārami in njegovimi Brahmāmi, togeneracijo z njenimi asketi in brahmani, njenimi princi in ljudmi,kar je sam uresničil z direktno vednostjo. On uči Dhammo, ki jedobra v začetku, dobra v sredini in dobra na koncu, s pravilnimpomenom in izražanjem, in razodeva sveto življenje, ki je popolnomadovršeno in prečiščeno.

Gospodarali gospodarjev sin ali nekdo, ki je rojen v nekem drugem narodu,sliši to Dhammo. Pri poslušanju Dhamme pridobi zaupanje vTathāgato. Ko ima to zaupanje, razmišlja tako: ‘Posvetno življenjeje prenapolnjeno in prašno, meniško življenje je široko odprto. Koživiš doma, ni enostavno živeti duhovno življenje povsem popolno inčisto kot zloščena školjka. Kaj če si obrijem svoje lase in brado,oblečem rumena oblačila in grem naprej od doma v brezdomstvo.Kasneje si ob priložnosti, z opustitvijo majhnega ali velikegabogastva, opustitvijo majhnega ali velikega kroga sorodnikov,obrije svoje lase in brado, obleče rumeno oblačilo in gre naprej izživljenja gospodarja v brezdomstvo. Na ta način plemeniti učenecpride na odprto, ker božanstva in ljudje so vezani na pet vezičutnega užitka.

Potem gaTathāgata vzgaja dalje: ‘Daj, menih, bodi kreposten, ukročen zmeniškim zakonikom, bodi popoln v obnašanju in bivanju, in vidistrah v najmanjši napaki, vadi z upoštevanjem vodil za vadbo.’

Ko je,Aggivessana, plemeniti učenec kreposten … in je videl strah vnajmanjši napaki, vadil z upoštevanjem vodil za vadbo, ga Tathāgatavadi še dalje: ‘Daj, menih, varuj vrata svojih čutnihpodročij. Ko gledaš objekt z očmi, se ne oprimi njegovihznakov in lastnosti. Ker, če pustiš sposobnost oči nevarovano,lahko vdrejo vate zla slaba stanja poželenja in nezadovoljstva.Prakticiraj način njihovega zadržanja, varuj področje oči, loti sezadržanja področja oči. Ko slišiš zvok z ušesi … Ko vohaš vonj znosom … Ko okušaš okus z jezikom … Ko se dotikaš tipnega s telesom… Ko spoznavaš pojav z umom, se ne oprimi na njegove znake inlastnosti. Ker, če pustiš srčno področje nevarovano, lahko vdrejovate zla slaba stanja poželenja in nezadovoljstva, prakticirajnačin njihovega zadržanja, varuj področje srca, loti se zadržanjapodročja srca.’

Ko,Aggivessana, plemeniti učenec varuje vrata svojih čutnihsposobnosti, ga Tathāgata vzgaja dalje: ‘Daj, menih, bodizmeren v jedi. Ko pametno razmišljaš, bi moral vzeti hranoniti za užitek niti za omamo niti zaradi fizične lepote inprivlačnosti, ampak samo za vzdrževanje in nadaljevanje tegatelesa, za končanje neudobja in za podporo pri svetem življenju, inmisli: “Tako bom končal s starimi občutki, ne da bi nastali noviobčutki in bom zdrav in brezhiben in bom živel v udobju.’

“Ko je,Aggivessana, plemeniti učenec zmeren v jedi, ga Tathāgata vzgajadalje: ‘Daj, menih, posveti se budnosti. Čez dan,ko hodiš nazaj in naprej in sediš, čisti svoje srce ovirajočihstanj. V prvem delu noči, ko hodiš nazaj in naprej in sediš, čistisvoje srce ovirajočih stanj. V srednjem delu noči lezi na desnostran v levjo pozo, z eno nogo, ki prekriva drugo, pozoren inpremišljen, in si zamisli v svojem srcu čas za bujenje. Ko vstanešv zadnjem delu noči, ko hodiš nazaj in naprej in sediš, čisti svojesrce ovirajočih stanj.’

Ko je,Aggivessana, plemeniti učenec predan budnosti, ga Tathāgata vzgajadalje: ‘Daj, menih, poseduj pozornost inpremišljenost. Deluj s premišljenostjo, ko hodiš naprej inse vračaš … ko gledaš naprej in gledaš stran … ko pregibaš inrazteguješ svoje ude … ko nosiš svoja oblačila in nosiš svojezunanje oblačilo in skledo … ko ješ, piješ, uživaš hrano in jookušaš … ko odvajaš blato in uriniraš … ko hodiš, stojiš, sediš,zaspiš, se zbudiš, govoriš in si tiho.’

Ko,Aggivessana, plemeniti učenec poseduje pozornost in premišljenost,ga Tathāgata vzgaja dalje: ‘Daj, menih, zateci se vosamljeno bivališče: v gozd, ob vznožje drevesa, na goro,v globoko sotesko, v jamo na hribu, na tla za kremiranje, goščavopragozda, na odprti prostor, na otep slame.’

On sezateče v osamljeno bivališče: v gozd … otep slame. Po vrnitvi spoti, na kateri je zbral hrano, po kosilu, sede, prekriža noge,vzravna telo in se posveti pozornosti. Z opustitvijo poželenja posvetu, biva s srcem opuščenim poželenja, svoje srce očistipoželenja. Z opustitvijo zlobe, biva s srcem opuščenim zlobe,sočuten za dobrobit vseh živih bitij, svoje srce očisti zlobe. Zopustitvijo toposti in zaspanosti, biva opuščen toposti inzaspanosti, zaznavajoč svetlobo, pozoren in jasno dojemajoč, svojesrce očisti toposti in zaspanosti. Z opustitvijo nemira inzaskrbljenosti, biva opuščen nemira, s srcem, ki je notranjeumirjeno, svoje srce očisti nemira in zaskrbljenosti. Z opustitvijodvoma, gre preko dvoma, ni zmeden glede koristnih stanj, svoje srceočisti dvoma.

Ko je takoopustil teh pet ovir, nepopolnosti srca, ki slabijo modrost, biva vmotrenju telesa v telesu, vnet, premišljen in pozoren, odložipohlep in žalovanje za svetom. On biva v motrenju občutka v občutku… srca v srcu … pojavov v pojavih, vnet, popolnoma premišljen inpozoren, odloži pohlep in žalovanje za svetom.

Prav takokot, Aggivessana, krotilec slona zasadi velik kol v zemljo in najpriveže gozdnega slona z ovratnico z namenom, da ga obrzda njegovihgozdnih navad … in vtisne v njega navade, ki so prilagojenečloveškim bitjem, so ta štiri področja pozornosti vezana za srceplemenitega učenca z namenom, da ga obrzdajo njegovih navad, kitemeljijo na posvetnem življenju, da obrzdajo njegove spomine innamene, ki temeljijo na posvetnem življenju, da ga obrzdajonjegovih stisk, utrujenosti in vneme, ki temeljijo na posvetnemživljenju z namenom, da bi lahko dosegel pravo pot in uresničilugasnitev.

Potem gaTathāgata vzgaja dalje: ‘Daj, menih, bivaj motreč telo kot telo,vendar ne premišljuj misli, ki so povezane s telesom. Bivaj motrečobčutke kot občutke, vendar ne premišljuj misli, ki se tičejoobčutkov. Bivaj motreč srce kot srce, vendar ne premišljuj misli,ki so povezane s srcem. Bivaj motreč pojave kot pojave, vendar nepremišljuj misli, ki se tičejo pojavov.’

Zumirjanjem misli in razmišljanja, vstopi in biva v drugi stopnji …tretji stopnji … četrti stopnji zbranosti.

Ko jenjegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščenonepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost,ga usmeri k spominu na pretekla življenja. Spomni se svojihmnogoterih preteklih življenj, to je, enega rojstva, dveh rojstev,treh rojstev, štirih rojstev, petih rojstev, desetih rojstev,dvajsetih rojstev, tridesetih rojstev, štiridesetih rojstev,petdesetih rojstev, stotih rojstev, tisočih rojstev, sto tisočihrojstev, veliko vekov krčenja sveta, veliko vekov širjenja sveta,veliko vekov krčenja in širjenja sveta: ‘Tam mi je bilo ime tako,bil sem iz tega naroda, tako sem izgledal, takšna je bila mojahrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti, takšenkonec mojega življenja. In ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavildrugje. Tudi tam so mi dali ime, bil sem iz tega naroda, s takšnimizgledom, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanjeprijetnosti in neprijetnosti in takšen konec mojega življenja. Inko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil tukaj.’ Tako se z njihovimividiki in posebnostmi spomni svojih mnogoterih preteklihživljenj.

Ko jenjegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščenonepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost,ga usmeri k vednosti o umiranju in ponovnem pojavljanju bitij. Zbožanskim očesom, ki je očiščeno in presega človeškega, vidi bitja,ki umirajo in so ponovno rojena, manjvredna in večvredna, lepa ingrda, srečna in nesrečna. Razume, kako bitja umirajo v skladu ssvojimi dejanji: ‘Ta ugledna bitja, ki so se napačno obnašala stelesom, govorom in umom, so sramotila plemenite, imela napačenpogled in so se lotila dejanj, ki so temeljila na napačnem pogledu,so se po razpadu telesa, po smrti, ponovno pojavila v stanjerevščine, v slabo okolico, v nižji svet, v pekel. Tista uglednabitja pa, ki so se dobro obnašala s telesom, govorom in umom, kiniso sramotila plemenitih, ki so imela pravilen pogled, in so selotila dejanj, ki so temeljila na pravilnem pogledu, so se z zlomomtelesa, po smrti, ponovno pojavila v dobri okolici, v nebeškemsvetu.’ Tako z božanskim očesom, ki je prečiščeno in presegačloveškega, vidi bitja, ki umirajo in se ponovno pojavijo,manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna inrazume, kako bitja gredo svojo pot v skladu s svojimi dejanji.

Ko jenjegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščenonepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost,ga usmeri k vednosti o uničenju vplivov. On razume kot v resnicije: ‘To je neprijetnost. To je izvor neprijetnosti. To jeprenehanje neprijetnosti. To je pot, ki vodi do prenehanjaneprijetnosti.’ On razume kot v resnici je: ‘To so vplivi. To jeizvor vplivov. To je prenehanje vplivov. To je pot, ki vodi doprenehanja vplivov.’

Ko ve invidi na ta način, je njegovo srce osvobojeno vpliva čutnosti,vpliva bitnosti in vpliva nevednosti. Ko je tega osvobojeno, pridevednost: ‘Osvobojeno je.’ On razume: ‘Rojstvo je uničeno. Duhovnoživljenje je bilo živeto, kar je bilo potrebno je bilo narejeno,nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje.

Ta menihje sposoben prenašati mraz in vročino, lakoto in žejo in stik zobadi, komarji, vetrom, soncem in plazečimi stvori. Sposoben jeprenašati zlonamerno govorjenje, nezaželene besede in nastaletelesne občutke, ki so boleči, ostri, prebadajoči, neprijetni,trpeči in grozeči življenju. Ko se znebi vsega poželenja, sovraštvain zablode, očiščen pomanjkljivosti, je vreden darov, vreden daril,vreden gostoljubja, vreden darovanj, vreden spoštljivih pozdravovin je neprekosljivo polje zaslug za svet.

Če,Aggivessana, kraljev slon pogine v visoki starosti, neukročen innevzgojen, potem se ima za starega slona, ki je poginil vneukročeni smrti. Če kraljev slon pogine ko je v srednji starosti,neukročen in nevzgojen, potem se ima za srednje starega slona, kije poginil v neukročeni smrti. Če kraljev slon pogine ko je mlad,neukročen in nevzgojen, potem se ima za mladega slona, ki jepoginil v neukročeni smrti. Tako tudi, Aggivessana, če umre starmenih s svojimi neuničenimi vplivi, se ga ima za starega meniha, kije umrl v neukročeni smrti. Če umre menih srednjega statusa ssvojimi neuničenimi vplivi, se ga ima za meniha srednjega statusa,ki je umrl v neukročeni smrti. Če na novo pomenišen menih umre ssvojimi neuničenimi vplivi, se ga ima za novo pomenišenega meniha,ki je umrl v neukročeni smrti.

Če,Aggivessana, dobro ukročen in dobro vzgojen kraljev slon pogine vvisoki starosti, se ga ima za starega slona, ki je poginil vukročeni smrti. Če dobro ukročen in dobro vzgojen kraljev slonpogine v srednji starosti, se ga ima za srednje starega slona, kije poginil v ukročeni smrti. Če dobro ukročen in dobro vzgojenkraljev slon pogine ko je mlad, se ga ima za mladega slona, ki jepoginil v ukročeni smrti. Tako tudi, Aggivessana, če star menihumre in ima svoje vplive uničene, se ga ima za starega meniha, kije umrl v ukročeni smrti. Če menih srednjega statusa umre in imasvoje vplive uničene, se ga ima za meniha srednjega statusa, ki jeumrl v ukročeni smrti. Če na novo pomenišeni menih umre in imasvoje vplive uničene, se ga ima za na novo pomenišenega meniha, kije umrl v ukročeni smrti.”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Novinec Aciravata je bilzadovoljen in vesel besed Blaženega.