Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel pri Sāvatthīju, v Džetovem gozdičku Anāthapiṇḍikovega parka.

Ko je bilo jutro, je več oblečenih menihov s svojimi posodami in z oblečenimi vrhnjimi ogrinjali odšlo v Sāvatthī po miloščinsko hrano. Pomislili so: “Še vedno je prezgodaj, da gremo po hrano v Sāvatthī. Kaj če gremo v park, kjer so popotniki drugih prepričanj.” Tako so šli v park, kjer so bili popotniki drugih prepričanj in z njimi izmenjali pozdrave. Ko je bil ta vljudnosten in družaben pogovor končan, so sedli na stran. Popotniki so jim rekli:

“Prijatelji, asket Gotama opisuje popolno razumevanje čutnosti in mi tudi. Asket Gotama opisuje popolno razumevanje snovi in mi tudi. Asket Gotama opisuje popolno razumevanje občutkov in mi tudi. Kaj je torej razlika, prijatelji, kje je neskladnost, kaj je različnost med učenjem Dhamme asketa Gotame in našim, med njegovimi navodili in našimi?”

Menihi niso niti odobrili niti zavrnili besed popotnikov. Ne da bi karkoli naredili, so vstali iz svojih sedežev in odšli stran, razmišljajoč: “Pomen teh besed bomo doumeli v prisotnosti Blaženega.”

Ko so šli po miloščino v Sāvatthī in se vrnili s svoje poti, so po kosilu odšli do Blaženega in se mu poklonili. Sedli so na stran in mu povedali, kaj se je zgodilo. [Blaženi je rekel:]

“Menihi, popotnike drugih prepričanj, ki so tako govorili, bi morali vprašati: ‘Toda, prijatelji, kaj je zadovoljstvo, kaj je slabost in kaj je izhod v primeru čutnosti? Kaj je zadovoljstvo, kaj je slabost in kaj je izhod v primeru snovi? Kaj je zadovoljstvo, kaj je slabost in kaj je izhod v primeru občutkov?’ Če so tako vprašani, bo popotnikom drugih prepričanj spodletelo pri tej stvari in kar je še več, prišli bodo v težave. Zakaj? Ker to ni njihovo področje. Menihi, ne vidim nikogar na svetu z njegovimi božanstvi, njegovimi Mārami in njegovimi Brahmāmi, v tem prebivalstvu s svojimi asketi in brahmani, svojimi božanstvi in ljudmi, ki lahko zadovolji srce z odgovorom na ta vprašanja, razen Tathāgata ali njegovi učenci ali ta, ki se je učil od njih.

Čutnost

(i) In kaj, menihi, je zadovoljstvo v primeru čutnosti? Menihi, obstaja pet vezi čutnosti. Katerih pet? Objekti, ki se razločijo z očesom in ki si jih želimo, po njih hrepenimo, so prijetni in simpatični, povezani z željo po čutnosti in izzivajo poželenje. Zvoki, ki se razločijo z ušesom … Vonji, ki se razločijo z nosom … Okusi, ki se razločijo z jezikom … Otipljivi predmeti, ki se razločijo s telesom in ki si jih želimo, po njih hrepenimo, so prijetni in simpatični, povezani z željo po čutnosti in izzivajo poželenje. To je pet vezi čutnosti. Užitek in veselje, ki nastaneta v odvisnosti od teh petih vezi čutnosti je zadovoljstvo v primeru čutnosti.

(ii) In kaj, menihi, je slabost v primeru čutnosti? Menihi, na račun dejavnosti od katere živi pripadnik naroda – pa če je to štetje, preštevanje, računanje, kmetovanje, trgovina, živinoreja, lokostrelstvo, služba kralju ali katerakoli druga dejavnost – soočiti se mora s hladom in vročino, poškodovan je v stiku z obadi, komarji, vetrom, soncem in plazilci, tvega smrt z lakoto in žejo. To je slabost v primeru čutnosti, gmota trpljenja, vidnega v tem sedanjem življenju, ki ima čutnost kot svoj vzrok, čutnost kot svoj vir in čutnost kot svoj temelj, vzrok pa je enostavno čutnost.

Če pripadnik naroda ne dobi premoženja ko dela in si prizadeva in se trudi, se zato žalosti, toži, objokuje, ter se v joku tolče po prsih in postane zmeden, jokajoč: ‘Moje delo je zaman, moj trud je brez sadov!’ Tudi to je slabost v primeru čutnosti, ogromno neprijetnosti, vidne v tem sedanjem življenju, ki ima čutnost kot svoj vzrok, čutnost kot svoj vir in čutnost kot svoj temelj, vzrok pa je enostavno čutnost.

Če pripadnik naroda dobi premoženje ko dela in si prizadeva in se trudi, doživlja bolečino in žalost, ko ga varuje: ‘Ko le ne bi niti kralji niti tatovi ukradli in pobegnili z mojo lastnino, niti jo ne bi ogenj požgal, niti voda odplavila, niti jo ukradli in pobegnili z njo nepriljubljeni dediči?’ In ko čuva in varuje svoje premoženje, ga kralji ali tatovi pokradejo ali ogenj požge ali voda odplavi ali ukradejo in pobegnejo z njim nepriljubljeni dediči. In on se žalosti in toži, ter se v joku tolče po prsih in postane zmeden, jokajoč: ‘Nič več nimam svojega premoženja!’ Tudi to je slabost v primeru čutnosti, gmota neprijetnosti, vidne v tem sedanjem življenju, ki ima čutnost kot svoj vzrok, čutnost kot svoj vir in čutnost kot svoj temelj, vzrok pa je enostavno čutnost.

Zopet, s čutnostjo kot vzrokom, s čutnostjo kot virom, s čutnostjo kot temeljem, vzrok pa je enostavno čutnost, se kralji prepirajo s kralji, plemeniti s plemenitimi, brahmani z brahmani, laiki z laiki. Mati se prepira s sinom, sin z materjo, oče s sinom, sin z očetom. Brat se prepira z bratom, brat s sestro, sestra z bratom, prijatelj s prijateljem. V svojih prepirih, pretepih in sporih napadajo eden drugega s pestmi, grudami, palicami ali noži in tako povzročajo smrt ali smrtno trpljenje. Tudi to je slabost v primeru čutnosti, gmota neprijetnosti, vidne v tem sedanjem življenju, ki ima čutnost kot svoj vzrok, čutnost kot svoj vir in čutnost kot svoj temelj, vzrok pa je enostavno čutnost.

Zopet, s čutnostjo kot vzrokom … možje vzamejo meče in ščite in napnejo loke, zadrhtijo in gredo v bitko. V dvojne vrste letijo puščice in kopja in meči se bliskajo. Tam so ranjeni s puščicami in kopji in njihove glave se sekajo z meči in se izpostavijo smrti ali smrtnemu trpljenju. Tudi to je slabost v primeru čutnosti, gmota neprijetnosti, vidne v tem sedanjem življenju, ki ima čutnost kot svoj vzrok, čutnost kot svoj vir in čutnost kot svoj temelj, vzrok pa je enostavno čutnost.

Zopet, s čutnostjo kot vzrokom … možje vzamejo meče in ščite in napnejo loke, zadrhtijo in gredo v bitko. Napadejo spolzke branike z letečimi puščicami in kopji in z bliskajočimi meči. Tam so ranjeni s puščicami in kopji in politi z vrelimi tekočinami in stisnjeni pod težkimi predmeti, in njihove glave se sekajo z meči in se izpostavijo smrti ali smrtnemu trpljenju. Tudi to je slabost v primeru čutnosti, gmota neprijetnosti, vidne v tem sedanjem življenju, ki ima čutnost kot svoj vzrok, čutnost kot svoj vir in čutnost kot svoj temelj, vzrok pa je enostavno čutnost.

Zopet, s čutnostjo kot vzrokom … možje vdirajo v hiše, plenijo bogastvo, vlamljajo, prežijo ob poteh, zapeljujejo žene drugih, in ko jih zasačijo, kralji za kazen na njih uporabijo mnogo vrst mučenj. Kralji jih bičajo z biči, pretepajo s šibami, pretepajo s palicami. Odsekajo jim roke, odsekajo noge, odsekajo roke in noge. Odrežejo ušesa, odrežejo nosove, odrežejo ušesa in nosove. Podvrženi so “loncu kaše,” na “britje s školjko,” na “Rahujeva usta,” na “ognjeni venec,” na “goreče roke,” na “rezila trave,” na “strojeno obleko,” na “antilopo,” na “kljuke za meso,” na “kovance” na “mariniranje v lugu,” na “vrtečo iglo,” na “zvito slamnjačo”. Polivajo jih z vrelim oljem, vržejo divjim psom, da jih požro, žive natikajo na kole in z meči jim sekajo glave in se izpostavijo smrti ali smrtnemu trpljenju. Tudi to je slabost v primeru čutnosti, gmota vidne neprijetnosti v tem sedanjem življenju, ki ima čutnost kot svoj vzrok, čutnost kot svoj vir in čutnost kot svoj temelj, vzrok pa je enostavno čutnost.

Zopet, s čutnostjo kot vzrokom, s čutnostjo kot virom, s čutnostjo kot temeljem, vzrok pa je enostavno čutnost, se ljudje vdajajo v slabo vedenje s telesom, govorom in umom. Ko tako delajo, se ob razpadu telesa, po smrti, ponovno pojavijo v stanje bede, v slabo okolje, v nižji svet, v pekel. To je slabost v primeru čutnosti, gmota neprijetnosti v bodočem življenju, ki ima čutnost kot svoj vzrok, čutnost kot svoj vir in čutnost kot svoj temelj, vzrok pa je enostavno čutnost.

(iii) In kaj, menihi je izhod v primeru čutnosti? To je odstranitev želje in poželenja, opustitev želje in poželenja po čutnosti. To je izhod v primeru čutnosti.

Da ti asketi in brahmani, ki ne razumejo kot v resnici je zadovoljstvo kot zadovoljstvo, slabost kot slabost in izhod kot izhod v primeru čutnosti, lahko bodisi sami popolno razumejo čutnost ali učijo druge, da lahko oni popolno razumejo čutnost - to je nemogoče. Da ti asketi in brahmani, ki razumejo kot v resnici je zadovoljstvo kot zadovoljstvo, slabost kot slabost in izhod kot izhod v primeru čutnosti, lahko sami popolno razumejo čutnost in učijo druge, tako da oni popolno razumejo čutnost - to je mogoče.

Objekt

(i) In kaj, menihi, je zadovoljstvo v primeru objekta? Recimo, da je tukaj dekle iz skupine plemenitih ali brahmanov ali laikov, v svojem petnajstem ali šestnajstem letu, niti previsoka, niti premajhna, niti presuha, niti predebela, niti pretemna, niti presvetla. Je njena lepota in ljubkost potem na njenem vrhuncu?” - “Da, častiti gospod.” - “Užitek in veselje, ki nastajata v odvisnosti od te lepote in ljubkosti je zadovoljstvo v primeru objekta.

(ii) In kaj, menihi, je slabost v primeru objekta? Kasneje lahko nekdo vidi, da je ista ženska pri osemdesetih, devetdesetih ali sto letih, upognjena kot strešni tram, zvita, podpirajoča se na palico, opotekajoča se, slabotna, njena mladost je minila, njeni zobje so pokvarjeni, sivolasa, redkih las, plešasta, zgubana, z udi polnimi mozoljev. Kaj mislite, menihi? Je njena bivša lepota in ljubkost izginila in slabost postala očitna?” - “Da, častiti gospod.” - “Menihi, to je slabost v primeru objekta.

Zopet, vidiš lahko isto žensko, ki je prizadeta, trpeča in na smrt bolna in leži smrdeča v lastnem urinu in iztrebkih, in jo nekateri dvignejo in drugi položijo. Kaj mislite, menihi? Je njena bivša lepota in ljubkost izginila in je slabost postala očitna?” - “Da, častiti gospod.” - “Menihi, tudi to je slabost v primeru objekta.

Zopet, vidiš lahko isto žensko kot zavrženo truplo v mrtvašnici, eden, dva, tri dni mrtvo, napihnjeno, sivo modro in blatno snov. Kaj mislite, menihi? Je njena bivša lepota in ljubkost izginila in slabost postala očitna?” - “Da, častiti gospod.” - “Menihi, tudi to je slabost v primeru objekta.

Zopet, vidiš lahko isto žensko kot zavrženo truplo na mrtvaškem polju, ki ga goltajo vrane, sokoli, jastrebi, psi, šakali ali različne vrste črvov … okostje z mesom in krvjo, ki ga skupaj držijo tetive … skelet brez mesa, zamazan s krvjo, ki ga skupaj držijo tetive … skelet brez mesa in krvi, ki ga skupaj držijo tetive … nepovezane kosti razpršene v vse smeri - tukaj kost roke, tam kost noge, tukaj stegnenica, tam rebro, tukaj kolk, tam hrbtenica, tukaj lobanja … pobeljene kosti barve školjk … nakopičene kosti … kosti starejše od enega leta, strohnele in razpadle v prah. Kaj mislite, menihi? Je njena bivša lepota in ljubkost izginila in slabost postala očitna?” - “Da, častiti gospod.” - “Menihi, tudi to je slabost v primeru objekta.

(iii) In kaj, menihi, je izhod v primeru objekta? To je odstranitev želje in poželenja, opustitev želje in poželenja po objektu. To je izhod v primeru objekta.

Da ti asketi in brahmani, ki ne razumejo kot v resnici je zadovoljstvo kot zadovoljstvo, slabost kot slabost in izhod kot izhod v primeru objekta, lahko bodisi sami popolno razumejo objekt ali učijo druge, da lahko oni popolno razumejo objekt - to je nemogoče. Da ti asketi in brahmani, ki razumejo kot v resnici je zadovoljstvo kot zadovoljstvo, slabost kot slabost in izhod kot izhod v primeru objekta, lahko sami popolno razumejo objekt in učijo druge, tako da oni popolno razumejo objekt – to je mogoče.

Občutki

(i) In kaj, menihi, je zadovoljstvo v primeru občutkov? Tukaj, menihi, popolnoma odmaknjen od čutnosti, ločen od slabih stanj, menih vstopi in biva v prvi stopnji zbranosti, kjer so misli in razmišljanje, in je zadovoljstvo in prijetnost, ki sta rojena iz samote. On ne misli niti o škodovanju sebi niti o škodovanju drugemu niti o škodovanju obema. Ob tej priložnosti čuti samo občutke, ki ne škodujejo. Največje zadovoljstvo v primeru občutkov je prostost od škodovanja, pravim jaz.

Zopet, z umiritvijo misli in razmišljanja, menih vstopi in biva v drugi stopnji zbranosti … Ko izgine zadovoljstvo … on vstopi in biva v tretji stopnji zbranosti … Z opustitvijo prijetnosti in neprijetnosti vstopi in biva v četrti stopnji zbranosti … On ne misli niti o škodovanju sebi niti o škodovanju drugemu niti o škodovanju obema. Ob tej priložnosti čuti samo občutke, ki ne škodujejo. Največje zadovoljstvo v primeru občutkov je prostost od škodovanja, pravim jaz.

(ii) In kaj, menihi, je slabost v primeru občutkov? Občutki so minljivi, so neprijetnost in predmet spremembe. To je slabost v primeru občutkov.

(iii) In kaj, menihi, je izhod v primeru občutkov? To je odstranitev želje in poželenja, opustitev želje in poželenja po občutkih. To je izhod v primeru občutkov.

Da ti asketi in brahmani, ki ne razumejo kako v resnici je zadovoljstvo kot zadovoljstvo, slabost kot slabost in izhod kot izhod v primeru občutkov, lahko bodisi sami popolnoma razumejo občutke ali učijo druge, da oni popolnoma razumejo občutke – to je nemogoče. Da ti asketi in brahmani, ki razumejo kako v resnici je zadovoljstvo kot zadovoljstvo, slabost kot slabost in izhod kot izhod v primeru občutkov, lahko sami popolnoma razumejo občutke in učijo druge, da oni popolnoma razumejo občutke – to je mogoče.”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Menihi so bili zadovoljni in veseli besed Blaženega.

The Middle Discourses

|_A. The First Fifty

|__II. The Chapter on the Lion’s Roar

MN13. Dolgo učenje o gmoti neprijetnosti

Translations [33]

English

繁體字

日本語

Français

Deutsch

Italiano

Español

Català

Português

Русский

Norsk

Magyar

Srpski

Čeština

Slovenščina

Lietuvių Kalba

हिंदी

বাংলা

Việt Ngữ

Bahasa Indonesia

සිංහල

ပြန်သွားရန်

ภาษาไทย

पाळिभासा (Pāli)

Reference