Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel pri Rādžagahu, na Jastrebovem vrhu. Bilo je kmalu po tem, ko ga je Devadatta zapustil. Blaženi je namignil na Devadatto in tako nagovoril menihe:

“Menihi, nek pripadnik naroda zaradi prepričanja gre naprej iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa. Jaz sem žrtev neprijetnosti, plen neprijetnosti. Gotovo se lahko spozna konec te velike neprijetnosti.’ Ko tako gre naprej, pridobi korist, slavo in ugled. Zadovoljen je s koristjo, slavo in ugledom in njegov namen je dosežen. Na račun tega hvali sebe in omalovažuje druge: ‘Jaz sem pridobil korist in ugled, toda ti drugi menihi so nepoznani, nepomembni.’ S to koristjo, slavo in ugledom postane omamljen, postane nemaren, pade v nemarnost in ker je nemaren, živi v neprijetnosti.

Predpostavimo, da mož, ki potrebuje srčevino in išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa. On ignorira njegovo srčevino, njegovo belino, njegovo notranjo skorjo, njegovo zunanje lubje, in odseka njegove veje in listje in jih vzame, ker misli, da je to srčevina. Ko ga vidi človek z dobrim vidom, lahko reče: ‘Ta dobri mož ne ve, kaj je srčevina, belina, notranja skorja, zunanje lubje, ali veje in listje. Ko potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa v katerem je srčevina in ignorira njegovo srčevino, njegovo belino in njegovo notranjo skorjo, odseka njegove veje in listje in jih odnese, ker misli, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, ta namen ne bo dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki postane omamljen s koristjo, slavo in ugledom. Takšen menih je ta, ki je vzel veje in listje svetega življenja in se nenadoma ustavil.

Menihi, nek pripadnik naroda zaradi prepričanja gre naprej iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa. Jaz sem žrtev neprijetnosti, plen neprijetnosti. Gotovo se lahko spozna konec tega velikega trpljenja.’ Ko tako gre naprej, pridobi korist, slavo in ugled. On ni zadovoljen s to koristjo, slavo in ugledom in njegov namen ni dosežen. Na račun tega se ne hvali in ne omalovažuje drugih. Ne postane omamljen s to koristjo, slavo in ugledom, ne postane nemaren in ne pade v nemarnost. S prizadevnostjo pridobi krepost. Zadovoljen je s pridobitvijo kreposti in njegov namen je dosežen. Na račun tega hvali sebe in omalovažuje druge: ‘Jaz imam krepost, sem dobrega značaja, toda ti drugi menihi so nekrepostni in slabega značaja.’ Postane omamljen z dosego kreposti, postane nemaren, pade v nemarnost in ker je nemaren, živi v neprijetnosti.

Predpostavimo, da mož potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa, v katerem je srčevina. Ignorira njegovo srčevino, njegovo belino, njegovo notranjo skorjo, odseka njegovo zunanje lubje in ga vzame misleč, da je to srčevina. Ko ga vidi človek z dobrim vidom, lahko reče: ‘Ta dobri mož ne ve, kaj je srčevina … ali veje in listje. Ko potrebuje srčevino … odseka njegovo zunanje lubje in ga odnese, ker misli, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, ta namen ne bo dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki postane omamljen z dosego kreposti. Takšen menih je ta, ki je vzel zunanje lubje svetega življenja in se nenadoma ustavil.

Menihi, nek pripadnik naroda zaradi prepričanja gre naprej iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa. Sem žrtev neprijetnosti, plen neprijetnosti. Gotovo se lahko spozna konec te velike neprijetnosti.’ Ko tako gre naprej, pridobi korist, slavo in ugled. On ni zadovoljen s to koristjo, slavo in ugledom in njegov namen ni dosežen … S prizadevnostjo pridobi krepost. Zadovoljen je s pridobitvijo kreposti, vendar njegova namera ni dosežena. Na račun tega se ne hvali in ne omalovažuje drugih. Ne postane omamljen z dosego kreposti, ne postane nemaren, ne pade v nemarnost. Ker je marljiv, doseže vednost zbranosti. Zadovoljen je z dosego zbranosti in njegov namen je zadovoljen. Na račun tega hvali sebe in omalovažuje druge: ‘Jaz sem zbran, moje srce je poenoteno, toda ti drugi menihi so raztresenega srca in njihovo srce blodi.’ Postane omamljen z dosego zbranosti, postane nemaren, pade v nemarnost in ker je nemaren, živi v neprijetnosti.

Predpostavimo, da mož potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa, v katerem je srčevina. Ignorira njegovo srčevino, njegovo belino, odseka njegovo notranjo skorjo in jo vzame misleč, da je to srčevina. Ko ga vidi človek z dobrim vidom, lahko reče: ‘Ta dobri mož ne ve, kaj je srčevina … ali veje in listje. Ko potrebuje srčevino … odseka njegovo notranjo skorjo in jo odnese, ker misli, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, ta namen ne bo dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki postane omamljen z dosego zbranosti. Takšen menih je ta, ki vzel notranjo skorjo svetega življenja in se nenadoma ustavil.

Menihi, neki pripadnik naroda zaradi prepričanja gre naprej iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa. Sem žrtev neprijetnosti, plen neprijetnosti. Gotovo se lahko spozna konec tega velikega trpljenja.’ Ko tako gre naprej, pridobi korist, slavo in ugled. On ni zadovoljen s to koristjo, slavo in ugledom in njegov namen ni dosežen … S prizadevnostjo pridobi krepost. Zadovoljen je s pridobitvijo kreposti, vendar njegov namen ni dosežen … S prizadevnostjo pridobi zbranost. Zadovoljen je s pridobitvijo zbranosti, vendar njegov namen ni dosežen. Na račun tega se ne hvali in ne omalovažuje drugih. Ne postane omamljen z dosego zbranosti, ne postane nemaren, ne pade v nemarnost. Ker je marljiv, doseže vednost in videnje. Zadovoljen je z dosego vednosti in videnja in njegov namen je zadovoljen. Na račun tega hvali sebe in omalovažuje druge: ‘Jaz živim v vednosti in videnju, toda ti drugi menihi živijo brez vednosti in videnja.’ Postane omamljen z vednostjo in videnjem, postane nemaren, pade v nemarnost in ker je nemaren, živi v neprijetnosti.

Predpostavimo, da mož potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa, v katerem je srčevina. Ignorira njegovo srčevino, odseka njegovo belino in jo vzame, ker misli, da je to srčevina. Ko ga vidi človek z dobrim vidom, lahko reče: ‘Ta dobri mož ne ve, kaj je srčevina … ali veje in listje. Ko potrebuje srčevino … odseka njegovo belino in jo odnese misleč, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, ta namen ne bo dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki postane omamljen z dosego vednosti in videnja. Takšen menih je ta, ki je vzel belino svetega življenja in se nenadoma ustavil.

Menihi, neki pripadnik naroda zaradi prepričanja gre naprej iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa. Sem žrtev neprijetnosti, plen neprijetnosti. Gotovo se lahko spozna konec te velike neprijetnosti.’ Ko tako gre naprej, pridobi korist, slavo in ugled. On ni zadovoljen s to koristjo, slavo in ugledom in njegov namen ni dosežen … S prizadevanjem pridobi krepost. Zadovoljen je s pridobitvijo kreposti, vendar njegova namen ni dosežen … S prizadevanjem pridobi zbranost. Zadovoljen je s pridobitvijo zbranosti, vendar njegov namen ni dosežen. S prizadevanjem doseže vednost in videnje, vendar njegov namen ni dosežen. Na račun tega se ne hvali in ne omalovažuje drugih. Ne postane omamljen z dosego vednosti in videnja, ne postane nemaren, ne pade v nemarnost. S prizadevanjem doseže začasno osvoboditev. Za tega meniha je mogoče, da bi zašel vstran od trajne osvoboditve.

Predpostavimo, da mož potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa, v katerem je srčevina in odseka z njega le njegovo srčevino in jo vzame, ker ve, da je to srčevina. Ko ga vidi človek z dobrim vidom, lahko reče: ‘Ta dobri mož pozna srčevino, belino, notranjo skorjo, zunanje lubje, veje in listje. Ko potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevino, pride do velikega drevesa v katerem je srčevina in odseka samo njegovo srčevino in jo odnese vedoč, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, bo ta namen dosežen.’ Tako tudi, menihi, tukaj gre nek pripadnik naroda iz prepričanja naprej … Če je marljiv doseže trajno osvoboditev. In za tega meniha je nemogoče, da bi zašel vstran od trajne osvoboditve.

Tako to duhovno življenje, menihi, nima koristi, slave in ugleda za dobrobit ali pridobitev kreposti za dobrobit ali pridobitev zbranosti za dobrobit ali vednost in videnje za dobrobit. Neomajna osvoboditev srca je cilj tega duhovnega življenja, njegova srčevina in njegov konec.”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Menihi so bili zadovoljni in veseli besed Blaženega.

The Middle Discourses

|_A. The First Fifty

|__III. The Chapter of Similes

MN29. Dolgo učenje o srčevini duhovnega življenja

Translations [31]

English

繁體字

日本語

한국어

Français

Deutsch

Italiano

Español

Português

Русский

Norsk

Magyar

Srpski

Čeština

Slovenščina

Lietuvių Kalba

हिंदी

বাংলা

Việt Ngữ

Bahasa Indonesia

සිංහල

ပြန်သွားရန်

ภาษาไทย

पाळिभासा (Pāli)

Reference