Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v Bambusovemgaju pri Rādžagahu, kjer so krmili veverice. Takrat se je popotnikSakuludāyī zadrževal z veliko skupino popotnikov v pavjem zatočiščuv Parku popotnikov.

Ko je bilojutro, se je Blaženi oblekel, vzel svojo skledo in zunanje oblačiloin odšel v Rādžagah po miloščino. Potem je pomislil: “Saj je vendarprezgodaj, da grem po miloščino v Rādžagah. Kaj če grem k popotnikuSakuludāyī v pavje zatočišče v Parku popotnikov.”

In Blaženi jeodšel v pavje zatočišče v Parku popotnikov. Takrat je popotnikSakuludāyī sedel z veliko skupino popotnikov, ki so delali nemir inse glasno in hrupno pogovarjali o mnogih posvetnih stvareh, kot jeo kraljih, o visoki družbi, ministrih, armadah, nevarnostih,bitkah, hrani, pijači, obleki, posteljah, cvetličnih vencih,parfumih, sorodnikih, vozilih, vaseh, mestih, mestnih okoliših,deželah, ženskah, junakih, ulicah, izvirih, mrtvih, malenkostih, oizvoru sveta, izvoru morja, če so stvari tako ali niso tako. Takratje popotnik Sakuludāyī zagledal Blaženega prihajati v daljavi. Koga je zagledal, je umiril svojo skupino: “Gospodje, bodite tiho,gospodje ne delajte hrupa. Prihaja asket Gotama. Ta častiti ima radtišino in priporoča tišino. Če bo našel našo skupino v tišini, bomorda pomislil, da se nam pridruži.” In popotniki so utihnili.

Blaženi jeprišel do popotnika Sakuludāyīna, ki mu je rekel: “Naj Blaženipride, častiti gospod! Pozdrav Blaženemu! Dolgo tega je, kar jeBlaženi našel priložnost priti sem. Naj Blaženi sede, ta sedež jepripravljen.”

Blaženi je sedel na pripravljen sedež in popotnik Sakuludāyī jeizbral nižji sedež in sedel na stran.

Ko je tako naredil, ga je Blaženi vprašal: “Zaradi kakšnerazprave sedite skupaj tukaj in sedaj Udāyī? In kakšna je bila vašarazprava, ki je bila prekinjena?”

“Častitigospod, pustimo razpravo zaradi katere sedimo zdaj tukaj. Blaženilahko o njej sliši kasneje. Častiti gospod, ko ne pridem na tozborovanje, tam sedeči govorijo mnogo vrst nesmiselnih pogovorov.Toda, ko pridem na to zborovanje, me sedeči gledajo in si mislijo:‘Naj slišimo Dhammo, ki jo razodeva asket Udāyī.’ Vendar, ko prideBlaženi, potem oboji, jaz in ta zbor, sedimo in gledamo Blaženegain si mislimo: ‘Naj slišimo Dhammo, ki jo razlaga Blaženi.’”

“Potem,Udāyī, predlagaj nekaj, o čemer bi moral govoriti.”

Vsevednost

“Častiti gospod, v zadnjih dneh je nekdo trdil, da je vsevedenin vse vidi, da ima popolno vednost in modrost: ‘Če hodim alistojim ali spim ali sem buden, sta v meni vednost in vizijaneprestano in neprekinjeno prisotni.’ Ko ga vprašam o preteklosti,se izmika, vodi pogovor stran in kaže jezo, sovraštvo in grenkobo.Potem sem se spomnil na Blaženega: ‘Ah, gotovo je Blaženi, gotovoje Vzvišeni tisti, ki je spreten v teh rečeh.’”

“Toda, Udāyī, kdo je bil ta, ki je trdil, da je vseveden invseviden … vendar, ko je bil vprašan o preteklosti, se je izmaknil,vodil pogovor na stran in pokazal jezo, sovraštvo in grenkobo?”

“To je bil džainist Nātaputta, častiti gospod.”

“Udāyī, če bise moral nekdo spomniti svojih mnogoterih preteklih življenj, toje, enega rojstva, dveh rojstev … potemtakem, se bi z njihovimividiki in podrobnostmi moral spomniti svojih mnogoterih preteklihživljenj, potem bi mi on bodisi postavil vprašanje o preteklostiali bi mu jaz postavil vprašanje o preteklosti. In on bi me mordazadovoljil z njegovim odgovorom na moje vprašanje ali bi morda jazzadovoljil njega z mojim odgovorom na njegovo vprašanje. Če binekdo z božanskim očesom, ki je očiščeno in presega človeškegavidel bitja, ki umirajo in se ponovno pojavljajo, manjvredna invečvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna … in razumel, kakobitja gredo svojo pot v skladu s svojimi dejanji, potem bodisi milahko postavi vprašanje o prihodnosti in jaz mu lahko postavimvprašanje o prihodnosti in on lahko zadovolji mene z njegovimodgovorom in jaz lahko zadovoljim njega z mojim odgovorom nanjegovo vprašanje. Toda pustimo preteklost Udāyī, pustimoprihodnost. Jaz te bom učil Dhammo: Ko to obstaja, tisto nastane. Znastankom tega, tisto nastane. Ko to ne obstaja, tisto ne nastane.S prenehanjem tega, tisto preneha.”

“Častitigospod, jaz se ne morem spomniti s svojimi vidiki in podrobnostmivsega kar sem doživel v tej sedanji eksistenci, zato, kako bi sespomnil svojih mnogoterih preteklih življenj, to je, enega rojstva,dveh rojstev … z njihovimi vidiki in podrobnostmi, kot se toBlaženi? Jaz ne morem videti niti blatnega škrata, zato, kako naj zbožanskim očesom, ki je očiščeno in presega človeškega, vidimbitja, ki umirajo in se ponovno pojavljajo, manjvredna invečvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna … in razumel, kakobitja gredo svojo pot v skladu s svojimi dejanji, kot to počneBlaženi? Toda, častiti gospod, ko mi je Blaženi rekel: ‘Pustipreteklost, Udāyī, pusti prihodnost. Učil te bom Dhammo: Ko toobstaja, tisto nastane. Z nastankom tega, tisto nastane. Ko to neobstaja, tisto ne nastane. S prenehanjem tega, tisto preneha’ – tomi je celo bolj nejasno. Morda, častiti gospod, lahko jazzadovoljim Blaženega z odgovorom na vprašanje o nauku našegaučitelja.”

“No, Udāyī,kaj se uči v nauku tvojega učitelja?”

Lepota

“Častiti gospod, v nauku našega učitelja se uči: ‘To je popolnalepota, to je popolna lepota!’”

“Toda, Udāyī, ker se uči v nauku tvojega učitelja: ‘To jepopolna lepota, to je popolna lepota!’ – kaj je popolnalepota?”

“Častiti gospod, ta lepota je popolna lepota, ki ni presežena skaterokoli drugo lepoto, ki je večja ali bolj vzvišena.”

“Toda, Udāyī, kaj je ta lepota, ki ni presežena s katerokolidrugo lepoto, ki je večja ali bolj vzvišena?”

“Častiti gospod, ta lepota je popolna lepota, ki ni presežena skaterokoli drugo lepoto, ki je večja ali bolj vzvišena.”

“Udāyī, nata način lahko nadaljuješ še dolgo časa. Ti rečeš: ‘Častiti gospod,ta lepota je popolna lepota, ki ni presežena s katerokoli drugolepoto, ki je večja ali bolj vzvišena,’ vendar ne nakažeš, kakšnaje ta lepota. Predpostavimo, da je človek rekel: ‘Zaljubljen sem vnajlepšo dekle v tej deželi.’ Potem bi ga vprašali: ‘Dobri človek,to najlepše dekle v deželi, v katero si zaljubljen – ali veš, je izkaste kšatrij ali kaste brahmanov ali kaste vaijš ali kaste šuder?’In on bi odgovoril: ‘Ne.’ Potem bi ga vprašali: ‘Dobri človek, tonajlepše dekle v deželi, v katero si zaljubljen – ali veš, kako jije ime in iz katerega naroda je? … Ali je visoka ali nizka alisrednje višine? … Ali je temne ali rjave ali zlate barve kože? … Vkateri vasi ali mestu živi?’ In on bi odvrnil: ‘Ne.’ In potem bi gavprašali: ‘Dobri človek, ali potem ljubiš dekle, ki je nisi nikolispoznal ali videl?’ In on bi odgovoril: ‘Da.’ Kaj misliš, Udāyī, čeje to tako, ali ne bi ta človek govoril neumnosti?”

“Gotovo, častiti gospod, če je to tako, bi ta človek govorilneumnosti.”

“Toda na isti način, Udāyī, ti praviš: ‘Ta lepota je popolnalepota, ki ni presežena s katerokoli drugo lepoto, ki je večja alibolj vzvišena,’ vendar ne nakažeš, kaj je ta lepota.”

“Častitigospod, tako kot čudovit berilov dragulj, ki je kakor čista voda, zosmimi ploskvami, dobro rezan, leži na rdečem brokatu, žari, sijein se sveti, takšne lepote je sebstvo [ki preživi] nedotaknjeno posmrti.”

“Kajmisliš, Udāyī? Ta čudovit berilov dragulj, ki je kakor čista voda,z osmimi ploskvami, dobro rezan leži na rdečem brokatu, žari, sijein se sveti, ali pa kresnica v trdi temi noči – od teh dveh, kdodaje sijaj, ki je bolj odličen in vzvišen?” - “Kresnica v trdi teminoči, častiti gospod.”

“Kajmisliš, Udāyī? Ta kresnica v trdi temi noči ali oljna svetilka vtrdi temi noči - od teh dveh, kdo daje sijaj, ki je bolj odličen invzvišen?” - “Oljna svetilka, častiti gospod.”

“Kajmisliš, Udāyī? Ta oljna svetilka v trdi temi noči ali velik kres vtrdi temi noči - od teh dveh, kdo daje sijaj, ki je bolj odličen invzvišen?” - “Velik kres, častiti gospod.”

“Kajmisliš, Udāyī? Ta velik kres v trdi temi noči ali zvezda danica najasnem nebu brez oblakov - od teh dveh, kdo daje sijaj, ki je boljodličen in vzvišen?” - “Zvezda danica na jasnem nebu brez oblakov,častiti gospod.”

“Kajmisliš, Udāyī? Zvezda danica na jasnem nebu brez oblakov ali polnaluna opolnoči na jasnem nebu brez oblakov na dan Uposathepetnajstega - od teh dveh, kdo daje sijaj, ki je bolj odličen invzvišen?” - “Polna luna opolnoči na jasnem nebu brez oblakov na danUposathe petnajstega, častiti gospod.”

“Kajmisliš, Udāyī? Polna luna opolnoči na jasnem nebu brez oblakov nadan Uposathe petnajstega, ali poln disk sonca opoldne na jasnemnebu brez oblakov v jeseni v zadnjem mesecu deževnega obdobja - odteh dveh, kdo daje sijaj, ki je bolj odličen in vzvišen?” - “Polnidisk sonca opoldne na jasnem nebu brez oblakov v jeseni v zadnjemmesecu deževnega obdobja, častiti gospod.”

“Polegtega, Udāyī, jaz vem za zelo veliko božanstev [s katerih lepoto] sene moreta primerjati sijanje sonca in lune, vendar ne rečem, da neobstaja druga lepota, ki je večja ali bolj vzvišena kot je ta. Todati, Udāyī, o tej lepoti, ki je nižja in manjvredna od lepotekresnice praviš: ‘To je popolna lepota,’ vendar ne nakažeš, kaj jeta lepota.”

“Blaženije zaključil z razpravo, vzvišeni je zaključil z razpravo.”

“Toda, Udāyī, zakaj praviš to?”

“Častiti gospod, v nauku našega učitelja se uči: ‘To je popolnalepota, to je popolna lepota.’ Toda, ko Blaženi pritisne na nas innas izpraša in navzkrižno zasliši o nauku našega učitelja, senajdemo prazni, votli in zmotni.”

Ursničenje prijetnega sveta

“Kajmisliš, Udāyī, ali obstaja popolnoma prijeten svet? Ali obstajapraktičen način, kako uresničiti popolnoma prijeten svet?”

“Častiti gospod, v nauku našega učitelja se uči: ‘Obstajapopolnoma prijeten svet, obstaja praktičen način kako uresničitipopolnoma prijeten svet.’”

“Ampak,Udāyī, kakšen je praktičen način uresničiti popolnoma prijetensvet?”

“Častiti gospod, ko se opusti ubijanje živih bitij, se človekvzdrži ubijanja živih bitij. Ko se opusti jemanja tega kar ni dano,se človek vzdrži jemanja tega kar ni dano. Ko se opusti napačnoravnanje v spolnosti, se človek vzdrži napačnega ravnanja vspolnosti. Ko se opusti napačni govor, se človek vzdrži napačnegagovora. Človek se loti in prakticira neko vrsto asketizma. To jepraktičen način, kako uresničiti popolnoma prijeten svet.”

“Kajmisliš, Udāyī? Ko človek opusti ubijanje živih bitij in se vzdržiubijanja živih bitij, ali njegovo sebstvo potem čuti samoprijetnost ali oboje, prijetnost in neprijetnost?”

“Oboje, prijetnost in neprijetnost, častiti gospod.”

“Kaj misliš, Udāyī? Ko človek opusti jemanje tega kar ni dano inse vzdrži jemanja tega kar ni dano … ko opusti slabo obnašanje vspolnosti… ko opusti lažnivi govor in se vzdrži lažnivega govora,ali njegovo sebstvo čuti samo prijetnost ali oboje, prijetnost inneprijetnost?”

“Oboje, prijetnost in neprijetnost.”

“Kaj misliš, Udāyī? Ko se človek loti in prakticira neko vrstoasketizma, ali njegovo sebstvo potem čuti samo prijetnost aliprijetnost in neprijetnost?”

“Oboje, prijetnost in neprijetnost, častiti gospod.”

“Kaj misliš, Udāyī? Ali se uresničenje popolnoma prijetnegasveta uresničuje skozi sledenje poti mešanice prijetnosti inneprijetnosti?”

“Blaženije zaključil z razgovorom, vzvišeni je zaključil z razgovorom.”

“Toda, Udāyī, zakaj to praviš?”

“Častiti gospod, v učenju našega učitelja se uči:

‘Obstaja popolnoma prijeten svet. Obstaja praktičen način zauresničitev popolnoma prijetnega sveta.’ Toda, ko Blaženi pritisnena nas in nas izpraša in navzkrižno zasliši o nauku našegaučitelja, se najdemo prazni, votli in zmotni. Toda, častiti gospod,ali obstaja popolnoma prijeten svet? Ali obstaja praktičen način zauresničenje popolnoma prijetnega sveta?”

“Obstajapopolnoma prijeten svet, Udāyī. Obstaja praktičen način zauresničitev popolnoma prijetnega sveta.”

“Častiti gospod, kakšen je ta praktičen način za uresničenjepopolnoma prijetnega sveta?”

“Tako,Udāyī, popolnoma odmaknjen od čutnosti, ločen od slabih stanj,menih vstopi in biva v prvi stopnji zbranosti … Z umirjanjem misliin razmišljanja, on vstopi in biva v drugi stopnji zbranosti … vtretji stopnji zbranosti … To je praktični način za uresničenjepopolnoma prijetnega sveta.”

“Častiti gospod, to ni praktičen način za uresničenje popolnomaprijetnega sveta. Na tej točki je že bil uresničen popolnomaprijeten svet.”

“Udāyī, na tej točki še ni bil uresničen popolnoma prijetensvet. To je samo praktičen način za uresničenje popolnomaprijetnega sveta.”

Ko je biloto rečeno, so zbrani okoli popotnika Sakuludāyīna napravili nemir,ko so glasno in hrupno zavpili: “Izgubljeni smo skupaj z učenjinašega učitelja! Izgubljeni smo skupaj z učenji našega učitelja! Mine vemo ničesar višjega od tega!”

Potem je Sakuludāyī utišal te popotnike in vprašalBlaženega:

“Častitigospod, na kateri točki je uresničen popolnoma prijeten svet?”

“Udāyī, z opustitvijo prijetnosti in neprijetnosti in končanjemprejšnjega veselja in žalosti, menih vstopi in biva v četrtistopnji zbranosti, brez prijetnosti ali neprijetnosti, s čistomirnodušnostjo in pozornostjo. On biva s tistimi božanstvi, ki sose pojavila v popolnoma prijetnem svetu in govori z njimi in vstopiv pogovor z njimi. Na tej točki je popolnoma prijeten sveturesničen.”

“Častitigospod, sigurno je zaradi uresničenja tega popolnoma prijetnegasveta, da menihi živijo sveto življenje pod Blaženim.”

“Ni zaradi uresničenja tega popolnoma prijetnega sveta, damenihi živijo sveto življenje pod mano. Obstajajo druga stanja,Udāyī, višja in bolj prefinjena [od teh] in zaradi njihovegauresničenja menihi živijo sveto življenje pod menoj.”

“Kaj so ta višja in bolj prefinjena stanja, častiti gospod, dazaradi njihovega uresničenja menihi živijo sveto življenje podBlaženim?”

Uresničenje višjih in bolj prefinjenihstanj

“Udāyin,Tathāgata se pojavi v svet, popoln, popolno prebujen, popoln vpravi vednosti in obnašanju, vzvišen, poznavalec svetov,neprimerljiv vodja posameznikov, ki jih je potrebno ukrotiti,učitelj božanstev in ljudi, prebujen, blažen. On razodeva ta svet znjegovimi božanstvi, njegovimi Mārami in njegovimi Brahmāmi, togeneracijo z njenimi asketi in brahmani, njenimi princi in ljudmi,kar je sam uresničil z direktno vednostjo. Uči Dhammo, ki je dobrav začetku, dobra v sredini in dobra na koncu, s pravilnim pomenomin izražanjem in razodeva sveto življenje, ki je popolnoma dovršenoin prečiščeno.

Gospodarali gospodarjev sin ali nekdo, ki je rojen v nekem drugem narodu,sliši to Dhammo. Pri poslušanju Dhamme pridobi zaupanje vTathāgato. Ko ima to zaupanje, razmišlja tako: ‘Posvetno življenjeje prenapolnjeno in prašno, meniško življenje je široko odprto. Koživiš doma, ni enostavno živeti duhovno življenje povsem popolno inčisto kot zloščena školjka. Kaj če si obrijem svoje lase in brado,oblečem rumena oblačila in grem naprej od doma v brezdomstvo.Kasneje si ob priložnosti, z opustitvijo majhnega ali velikegabogastva, opustitvijo majhnega ali velikega kroga sorodnikov,obrije svoje lase in brado, obleče rumena oblačila in gre naprej izživljenja gospodarja v brezdomstvo.

Ko takoodide naprej od doma v brezdomstvo in se usposablja za meniha in zata način življenja, opusti ubijanje živih bitij, se vzdrži ubijanjaživih bitij. Z odloženo palico in orožjem, zavestno, usmiljeno,biva sočuten do vseh živih bitij. Opusti jemanje tega kar mu nidano, se vzdrži jemanja tega kar mu ni dano. Jemlje le tisto, karmu je dano, pričakuje le tisto, kar mu je dano in brez kraje biva včistosti. Z opustitvijo necelibatnega življenja se drži celibata,živi ločeno, se vzdrži posvetne prakse spolnega odnosa.

Z opustitvijo lažnivega govora, se vzdrži laganja. Govoriresnico, je vreden zaupanja in zanesljiv, ta, ki ni goljuf tegasveta. Z opustitvijo zlonamernega govora, se vzdrži zlonamernegagovora. Drugje ne ponovi tega, kar je slišal tukaj, z namenom, daloči [te ljudi] od teh, niti ne ponovi tem ljudem tega, kar jeslišal drugje, z namenom, da loči [te ljudi] od tistih. Tako jetisti, ki združi te, ki so razdeljeni, je spodbujevalecprijateljstva, ki uživa v slogi, se radosti v slogi, se veseli vslogi, je govorec besed, ki spodbujajo slogo. Z opustitvijoosornega govora se vzdrži osornega govora. Govori take besede, kiso nežne, prijetne za uho in ljubeznive, ki gredo do srca, sovljudne, jih mnogi želijo in so mnogim prijetne. Z opustitvijopraznega govorjenja se vzdrži praznega klepeta. Govori ob pravemčasu, govori kar je dejstvo, govori o tem kar je dobro, govori oDhammi in disciplini. Ob pravem času govori takšne besede, ki sijih je vredno zapomniti, razumne, zmerne in koristne.

Vzdrži se uničevanja semen in rastlin. Poje samo en obrok nadan, vzdrži se prehranjevanja ponoči in izven pravilnega časa.Vzdrži se plesa, petja, glasbe in neprimernih predstav. Vzdrži senošenja okrasnih vencev, odišavljenja z vonjavami in olepševanjasebe z mažami. Vzdrži se visokih in velikih ležišč. Vzdrži sesprejemanja zlata in denarja. Vzdrži se sprejemanja surovega žita.Vzdrži se sprejemanja surovega mesa. Vzdrži se sprejemanja žensk indeklet. Vzdrži se sprejemanja moških in ženskih sužnjev. Vzdrži sesprejemanja koz in ovc. Vzdrži se sprejemanja kokoši in prašičev.Vzdrži se sprejemanja slonov, govedi, konjev in kobil. Vzdrži sesprejemanja polj in posesti. Vzdrži se hoje po opravkih inprenašanja sporočil. Vzdrži se kupovanja in prodajanja. Vzdrži seuporabe lažnih uteži, lažnih metrov, lažnih kovin in lažnih meril.Vzdrži se sprejemanja podkupnin, zavajanja, goljufanja in prevar.Vzdrži se zadajanja ran, ubijanja, ugrabitev, razbojništva, ropanjain nasilja.

Zadovoljenje z oblačili, da zaščiti svoje telo in s podarjeno hrano, dazadovolji svoj želodec, in kamorkoli gre, sam odloči, da vzame ssabo le to. Kot ptica, ki kamorkoli gre, leti s svojimi krili kotsvojim edinim bremenom, tako tudi menih postane zadovoljen zobleko, da z njo zaščiti svoje telo in s podarjeno hrano zadovoljisvoj želodec in kamorkoli gre, vzame s sabo le to. Ko ima toplemenito krepost, doživlja v sebi blaženost, da je brezhiben.

Ko gledaobjekt z očmi, se ne oprime njegovih znakov in značilnosti. Če jepustil sposobnost oči nevarovano, ga lahko napadejo zla slabastanja poželenja in neugajanja, zato prakticira pot zadržanja sebe,varuje sposobnost oči, loti se zadržanja sposobnosti oči. Ko slišizvok z ušesi … Ko voha vonj z nosom … Ko okusi okus z jezikom … Kotipa otipljiv predmet s telesom … Ko z umom opazi pojav, se neoprime njegovih znakov in značilnosti. Če pusti sposobnost umanevarovano, ga lahko napadejo zla slaba stanja poželenja inneugajanja. Prakticira pot svoje zadržanosti, varuje sposobnostuma, se loti zadržanja sposobnosti uma. Ko ima to plemenitozadržanje čutnih sposobnosti, doživlja v sebi čisto blaženost.

On postaneta, ki deluje premišljeno, ko gre naprej in se vrača; ki delujepremišljeno, ko gleda naprej in gleda stran; ki deluje premišljeno,ko upogiba in razteguje svoje ude; ki deluje premišljeno, ko nosisvoja oblačila in nosi svoje zunanje oblačilo in skledo; ki delujepremišljeno, ko je, pije, požira hrano in jo okuša; ki delujepremišljeno, ko odvaja blato in urinira; ki deluje premišljeno, kohodi, stoji, sedi, zaspi, se zbudi, govori in je tiho.

Ko ima toplemenito krepost in to plemenito zadržanost [čutnih] sposobnostiin ko ima to plemenito pozornost in premišljenost, se zateče kosamljenemu počivališču: v gozd, k vznožju drevesa, na goro, vgrapo, v jamo na pobočju, na tla za kremiranje, v goščavo pragozda,na odprt prostor, na kup slame.

Po vrnitvis poti, na kateri je zbral hrano, po kosilu, sede, prekriža noge,vzravna telo in se posveti pozornosti. Z opustitvijo poželenja posvetu, biva s srcem opuščenim poželenja, svoje srce očistipoželenja. Z opustitvijo zlobe, biva s srcem opuščenim zlobe,sočuten za dobrobit vseh živih bitij, svoje srce očisti zlobe. Zopustitvijo toposti in zaspanosti, biva opuščen toposti inzaspanosti, zaznavajoč svetlobo, pozoren in jasno dojemajoč, svojesrce očisti toposti in zaspanosti. Z opustitvijo nemira inzaskrbljenosti, biva opuščen nemira. S srcem, ki je notranjeumirjeno, svoje srce očisti nemira in zaskrbljenosti. Z opustitvijodvoma, gre preko dvoma, ni zmeden glede koristnih stanj, svoje srceočisti dvoma.

Ko je takoodstranil teh pet ovir, onesnaženj srca, ki slabijo modrost,popolnoma odmaknjen od čutnosti, ločen od slabih stanj, menihvstopi in biva v prvi stopnji zbranosti … To, Udāyī, je višje inbolj prefinjeno stanje, zaradi uresničenja katerega menihi živijosveto življenje pod menoj.

Zumiritvijo misli in razmišljanja, menih vstopi in biva v drugistopnji zbranosti, ima notranjo samozavest in poenotenje srca, jebrez misli in razmišljanja in ima zadovoljstvo in prijetnost, kista rojena iz zbranosti.

Ko izginezadovoljstvo, menih vstopi in biva v tretji stopnji zbranosti, kjerje mirnodušen, pozoren in premišljen, in še vedno doživljaprijetnost s telesom, o čemer plemeniti pravijo ‘On prijetno bivamirnodušen in pozoren.’

Zopustitvijo prijetnosti in neprijetnosti in končanjem prejšnjegaveselja in žalosti, menih vstopi in biva v četrti stopnjizbranosti, brez prijetnosti ali neprijetnosti, s čistomirnodušnostjo in pozornostjo. Tudi to, Udāyī, je višje in boljprefinjeno stanje, zaradi uresničenja katerega menihi živijo svetoživljenje pod menoj.

Ko jenjegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščenonepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost,ga usmeri k spominu na pretekla življenja. Spomni se svojihmnogoterih preteklih življenj, to je, enega rojstva, dveh rojstev,treh rojstev, štirih rojstev, petih rojstev, desetih rojstev,dvajsetih rojstev, tridesetih rojstev, štiridesetih rojstev,petdesetih rojstev, stotih rojstev, tisočih rojstev, sto tisočihrojstev, veliko vekov krčenja sveta, veliko vekov širjenja sveta,veliko vekov krčenja in širjenja sveta: ‘Tam mi je bilo ime tako,bil sem iz tega naroda, tako sem izgledal, takšna je bila mojahrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti, takšenkonec mojega življenja. In ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavildrugje. Tudi tam so mi dali ime, bil sem iz tega naroda, s takšnimizgledom, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanjeprijetnosti in neprijetnosti in takšen konec mojega življenja. Inko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil tukaj.’ Tako se z njihovimividiki in podrobnostmi spomni svojih mnogoterih preteklih življenj.Tudi to, Udāyī, je višje in bolj prefinjeno stanje, zaradiuresničenja katerega menihi živijo sveto življenje pod menoj.

Ko jenjegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščenonepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost,ga usmeri k vednosti o umiranju in ponovnem pojavljanju. Zbožanskim očesom, ki je očiščeno in presega človeškega, vidi bitja,ki umirajo in se ponovno pojavijo, manjvredna in večvredna, lepa ingrda, srečna in nesrečna. Razume, kako bitja umirajo v skladu ssvojimi dejanji: ‘Ta bitja, ki so se napačno obnašala s telesom,govorom in umom, ki so sramotila plemenite, imela napačen pogled inso se lotila dejanj, ki so temeljila na napačnem pogledu, so se porazpadu telesa, po smrti, ponovno pojavila v stanje revščine, vslabo okolico, v nižji svet, v peke. Vendar tista bitja, ki so sedobro obnašala s telesom, govorom in umom, ki niso sramotilaplemenitih, ki so imela pravilen pogled in so se lotila dejanj, kiso temeljila na pravilnem pogledu, so se z zlomom telesa, po smrti,ponovno pojavila v dobri okolici, v nebeškem svetu.’ Tako zbožanskim očesom, ki je prečiščeno in presega človeškega, vidibitja, ki umirajo in se ponovno pojavijo, manjvredna in večvredna,lepa in grda, srečna in nesrečna in razume, kako bitja gredo daljev skladu s svojimi dejanji. Tudi to, Udāyī, je višje in boljprefinjeno stanje, zaradi uresničenja katerega menihi živijo svetoživljenje pod menoj.

Ko jenjegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščenonepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost,ga usmeri k vednosti o uničenju vplivov. Razume kot v resnici je:‘To je neprijetnost. To je izvor neprijetnosti. To je prenehanjeneprijetnosti. To je pot, ki vodi do prenehanja neprijetnosti.’ Onrazume kot v resnici je: ‘To so vplivi. To je izvor vplivov. To jeprenehanje vplivov. To je pot, ki vodi do prenehanja vplivov.’Razume kot v resnici je: ‘To je pot, ki vodi do prenehanjavplivov.’

Ko ve invidi to, je njegovo srce osvobojeno vpliva čutnosti, vplivabitnosti in vpliva nevednosti. Ko je osvobojeno, pride vednost:‘Osvobojeno je.’ On razume: ‘Rojstvo je uničeno, sveto življenje jebilo živeto, kar je bilo potrebno je bilo narejeno, nič več niprihoda nazaj v katerokoli stanje bitnosti.’ Tudi to, Udāyī, jevišje in bolj prefinjeno stanje, zaradi uresničenja katerega menihiživijo sveto življenje pod menoj.

To, Udāyī, so ta višja in bolj prefinjena stanja, zaradiuresničenja katerih menihi živijo sveto življenje pod menoj.”

Ko je biloto rečeno, je popotnik Sakuludāyī rekel Blaženemu: “Veličastno,častiti gospod! Veličastno, častiti gospod! Blaženi je naredilDhammo jasno na mnogo načinov, kot da bi obrnil pokonci to, kar jebilo prevrnjeno, razkril to, kar je bilo skrito, pokazal pot temu,ki se je izgubil, ali držal svetilko v temi, da je tisti z dobrimvidom lahko videl oblike. Jaz grem k Blaženemu po zatočišče in kDhammi in k meniški Saṅghi. Sprejel bom hojo naprej pod Blaženim,častiti gospod, sprejel bom popolno sprejetost.”

Ko je biloto rečeno, so zbrani nagovorili popotnika Sakuludāyina: “Ne živitesvetega življenja pod asketom Gotamo, gospod Udāyī. Ker steučitelj, gospod Udāyī, ne živite kot učenec. Če gospod Udāyī tonaredi, bi bilo to tako, kot bi dragocen bokal za vodo postalnavaden lončeni vrč. Ne živite svetega življenja pod asketomGotamo, gospod Udāyī. Ker ste učitelj, gospod Udāyī, ne živite kotučenec.”

Tako so zbrani popotniku Sakuludāyinu preprečili živeti svetoživljenja pod Blaženim.