Uvod prevajalca

V svojem prvem govoru[1] (Dhammacakkapavattanasutta, Govor o obračanju kolesa resnice) je Buddha definiral »srednjo pot« (majjhimā patipadā), ki je onkraj dveh skrajnih reakcij na svet, onkraj senzualnosti in pretiranega asketizma, in vodi onkraj neprijetnosti pogojenega bivanja v svetu (dukkha) do popolne svobode od pojavnega sveta—do nibbane. »Srednjo pot« je potem podrobneje podal kot »osemčleno pot« (atthangika magga) in jo vključil v strukturo »štirih resnic« (catusacca), ki je osnova budističnega razumevanja sveta in budističnega delovanja v njem. Štiri resnice, ki združujejo budistično teorijo in prakso, so podane takole;

1. Resnica o neprijetnosti bivanja (dukkhasacca);
2. Resnica o izvoru (vzroku) neprijetnosti bivanja (samudayasacca);
3. Resnica o prenehanju neprijetnosti bivanja (nirodhasacca);
4. Resnica o poti, ki vodi k prenehanju neprijetnosti bivanja (maggasacca).[2]

Prva resnica govori o najrazličnejših neprijetnih izkušnjah (dukkha), s katerimi se človek sooča v svojem življenju in so vsak hip dejansko ali potencialno prisotne; druga resnica govori o vzrokih za te neprijetne izkušnje (samudaya), ki izvirajo iz nevednosti in sebičnega, »ego-centričnega« dojemanja sveta; tretja resnica govori o prenehanju neprijetnosti bivanja (nirodha), ki je posledica prenehanja vzrokov za te neprijetnosti, to je, prenehanja nevednosti in sebičnega »ego-centričnega« dojemanja sveta; četrta resnica govori o praktični metodi, o pozornem opazovanju pojavnega sveta in o razvoju izkustvene modrosti, ki človeka osvobaja vzročno-posledičnega zakona karme (pāli: kamma).

Praktična metoda, ki vodi k prenehanju neprijetnosti bivanja, je »osemčlena pot« (atthangika magga), ki je harmonična celota naslednjih osmih členov:

1. pravilno razumevanje (sammā ditthi),
2. pravilno mišljenje(sammā sankappa),
3. pravilen govor (sammā vācā),
4. pravilna dejanja (sammā kammaanta),
5. pravilen način življenja (sammā ājiva),
6. pravilna vztrajnost (sammā vāyāma),
7. pravilna pozornost (sammā sati),
8. pravilna zbranost (sammā samādhyi)[3]

Osemčlena pot je pot notranjega razvoje (bhāvanā), pot pozornega opazovanja vsega, kar je, pot izkustvenega poglabljanja modrosti, ki osvobaja. Najpomembnejši člen te poti je pravilna pozornost (sammā sati), brez katere je razvoj vseh ostalih členov nemogoč.[4] Tako je Buddha že na samem začetku jasno definiral osnove budistične prakse.

V svojem drugem govoru (Govor o značilnih nesebstva—Anattalakkhanasutta)[5] Buddha podrobneje definira naravo pojavnega sveta (samsāra), katero naj bi vsak, ki se hoče osvoboditi vseh neprijetnosti bivanja (dukkha), izkustveno spoznal. Pojavni svet je neprestan tok zaznav[6], ki se jih človek zaveda preko šestih čutov (pet čutov in mentalnost—manas) in se vedno pojavljajo v parih »zavedanje zaznave—predmet zaznave« (nāma-rupa). Zavedanje zaznave se ne more pojaviti brez predmeta zaznave in predmet zaznave se ne more pojaviti brez zavedanja zaznave—zavedanje zaznave in predmet zaznave sta neločljivo povezana, se drug drugega pogojujeta in se vedno pojavita le v paru—to je pojavni svet.

Zavedanje zaznave (nāma) je Buddha dalje analiziral občutke, predstave, mentalna stanja in (čisto) zavedanje in tako je pojavni svet (samsāra) opisal kot pet skupin pojavov (pancakkhandha)[7], ki so prisotni pri vsaki zaznavi:

1. predmeti zaznave, fizični pojavi, telo (rupa),
2. občutki (vedanā),
3. zaznave (sanna),
4. mentalna stanja, reakcije na zaznavo (sankhārā),
5. čisto zavedanje (vinnana).
   

   Buddha je učil, da imajo vsi pojavi—kljub vsem svojim mnogoličnostim—tri skupne lastnosti (tilakkhana):

6. minljivost (anicca)[8]
7. (potencialna ali dejanska) neprijetnost, negotovost (op. prev: tudi trpljenje dukkha)[9], ki je posledica minljivosti,
8. brezosebnost, nesebstvo (anatta)[10], ki je posledica minljivosti in neprijetnosti.

O minljivosti in neprijetnosti bivanja v pojavnem svetu (samsāra) govorijo tudi mnogi drugi indijski religiozno-filozofski sistemi, tretja lastnost—brezosebnost, ne-sebstvo (anattā)—ta pa je značilna za budizem, ki poudarja popolno sovisnost in medsebojno vzročno povezanost vseh pojavov in s tem hkrati tudi zanika vsako možnost obstoja sebstva (pali attan, attā, vedsko ātman) v pojavnem svetu. Sebstva, ki naj bi bilo nekaj stalnega (nicca), nespremenljivega, večnega, nepogojenega, nekaj, kar je onkraj vseh neprijetnosti pojavnega sveta, v pojavnem svetu ne more biti[11]. Ker sta človek in pojavni svet neločljivo povezana, tudi v človeku ni sebstva, duše ali jaz—vse je samo tok zaznav, ki so minljive, trenutne, potencialno nezadovoljive in brezosebne. Onkraj pojavnega sveta (samsāra), sveta pogojenih pojavov (sankhāra), obstaja še transcendentna nibbana, ki pa je—čeprav ima določene lastnosti sebstva (nepogojenost, brezčasnost, je onkraj vseh neprijetnosti pogojenega sveta)—po budizmu še vedno nesebstvo. Skratka, vse, kar obstaja—pogojeni svet pojavov (samsāra) in njegova transcendenca (nibbāna)—je nesebstvo (anattā)[12].

V svojem drugem govoru, katerega slovenski prevod je tu objavljen, je Buddha definiral lastnost ne-sebstva človeka/pojavnega sveta in na koncu govora (glej 4. spodaj) tudi nakazal pot, ki vodi onkraj pojavnega sveta do popolne svobode.

Anattalakkhana sutta—O značilnostih nesebstva

Tako sem slišal.

Nekoč je razsvetljeni (bhagavā) živel v mestu Varanasi v srnjem gaju Isipatana. In tam je razsvetljeni nagovoril skupino petih učencev (bhikkhu) takole:

1. Učenci, telo (telesna oblika—rupa[13]) je nesebstvo (anattā). Če bi bilo to telo (rupa) sebstvo (attā), potem ne bi imelo nobenih težav in bolezni in človek bi lahko svojemu telesu rekel: »Moje telo naj bo takšno«, ali pa: »Moje telo naj ne bo takšno«. Ker pa je telo (rupa) nesebstvo (anattā), ima lahko težave in bolezni in nihče ne more reči svojemu telesu: »Moje telo naj bo takšno«, ali pa: »Moje telo naj ne bo takšno«[14].
2. Učenci, občutki (vedanā) so nesebstvo (anattā). Če bi bili ti občutki (vedanā) sebstvo (attā), potem ne bi imeli nobenih težav in bolezni in človek bi lahko svojim občutkom rekel: »Moji občutki naj bodo takšni«, ali pa: »Moji občutki naj ne bodo takšni«. Ker pa so občutki (vedanā) nesebstvo (anattā), imajo lahko težave in bolezni in nihče ne more reči svojim občutkom: »Moji občutki naj bodo takšni«, ali pa: »Moji občutki naj ne bodo takšni«.
3. Učenci, predstave (sanna) so nesebstvo (anattā). Če bi bile te predstave (sanna) sebstvo (attā), potem ne bi imele nobenih težav in bolezni in človek bi lahko svojim predstavam rekel: »Moje predstave naj bodo takšne«, ali pa: »Moje predstave naj ne bodo takšne«. Ker pa so predstave (sanna) nesebstvo (anattā), imajo lahko težave in bolezni in nihče ne more reči svojim predstavam: »Moje predstave naj bodo takšne«, ali pa: »Moje predstave naj ne bodo takšne«.
4. Učenci, mentalna stanja (samkhārā) so nesebstvo (anattā). Če bi bila ta mentalna stanja (samkhārā) sebstvo (attā), potem ne bi imela nobenih težav in bolezni in človek bi lahko svojim mentalnim stanjem rekel: »Moja mentalna stanja naj bodo takšna«, ali pa: »Moja mentalna stanja naj ne bodo takšna«. Ker pa so mentalna stanja (samkhārā) nesebstvo (anattā), imajo lahko težave in bolezni in nihče ne more reči svojim mentalnim stanjem: »Moja mentalna stanja naj bodo takšna«, ali pa: »Moja mentalna stanja naj ne bodo takšna«.
5. Učenci, zavedanje (vinnana) je nesebstvo (anattā). Če bi bilo to zavedanje (vinnana) sebstvo (attā), potem ne bi imelo nobenih težav in bolezni in človek bi lahko svojemu zavedanju rekel: »Moje zavedanje naj bo takšno«, ali pa: »Moje zavedanje naj ne bo takšno«. Ker pa je zavedanje (vinnana) nesebstvo (anattā), ima lahko težave in bolezni in nihče ne more reči svojemu zavedanju: »Moje zavedanje naj bo takšno«, ali pa: »Moje zavedanje naj ne bo takšno«.

1. Učenci, kaj mislite o tem—je telo (rupa) minljivo (anicca) ali neminljivo (nicca)?
   Minljivo (anicca), gospod.
   In kar je minljivo—je to prijetno (sukha) ali neprijetno (dukkha)?
   Neprijetno (dukkha), gospod.
   In kar je minljivo, neprijetno in ima nestalno naravo—ali je primerno, da o nečem takšnem rečemo: »To je moje, to sem jaz, to je moje sebstvo.«
   Gotovo ne, gospod.[15]
2. Učenci, kaj mislite o tem—so občutki (vedanā) minljivi (anicca) ali neminljivi (nicca)?
   Minljivi (anicca), gospod.
   In kar je minljivo—je to prijetno (sukha) ali neprijetno (dukkha)?
   Neprijetno (dukkha), gospod.
   In kar je minljivo, neprijetno in ima nestalno naravo—ali je primerno, da o nečem takšnem rečemo: »To je moje, to sem jaz, to je moje sebstvo.«
   Gotovo ne, gospod.
3. Učenci, kaj mislite o tem—so predstave (sanna) minljive (anicca) ali neminljive (nicca)?
   Minljive (anicca), gospod.
   In kar je minljivo—je to prijetno (sukha) ali neprijetno (dukkha)?
   Neprijetno (dukkha), gospod.
   In kar je minljivo, neprijetno in ima nestalno naravo—ali je primerno, da o nečem takšnem rečemo: »To je moje, to sem jaz, to je moje sebstvo.«
   Gotovo ne, gospod.
4. Učenci, kaj mislite o tem—je so mentalna stanja (samkhārā) minljiva (anicca) ali neminljiva (nicca)?
   Minljiva (anicca), gospod.
   In kar je minljivo—je to prijetno (sukha) ali neprijetno (dukkha)?
   Neprijetno (dukkha), gospod.
   In kar je minljivo, neprijetno in ima nestalno naravo—ali je primerno, da o nečem takšnem rečemo: »To je moje, to sem jaz, to je moje sebstvo.«
   Gotovo ne, gospod.
5. Učenci, kaj mislite o tem—je zavedanje (vinnana) minljivo (anicca) ali neminljivo (nicca)?
   Minljivo (anicca), gospod.
   In kar je minljivo—je to prijetno (sukha) ali neprijetno (dukkha)?
   Neprijetno (dukkha), gospod.
   In kar je minljivo, neprijetno in ima nestalno naravo—ali je primerno, da o nečem takšnem rečemo: »To je moje, to sem jaz, to je moje sebstvo.«
   Gotovo ne, gospod.

1. In prav zato, učenci, katerokoli je že telo (rupa), preteklo, prihodnje ali sedanje, notranje ali zunanje, grobo ali prefinjeno, razvito ali nerazvito, blizu ali daleč—vsako telo (rupa) je treba videti, kakršno je v resnici (yathābhutam), in ga pravilno spoznati takole: »To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo«.[16]
2. In prav zato, učenci, katerokoli so že občutki (vedanā), pretekli, prihodnji ali sedanji, notranji ali zunanji, grobi ali prefinjeni, razviti ali nerazviti, blizu ali daleč—vse te občutke (vedanā) je treba videti, kakršno so v resnici (yathābhutam), in jih pravilno spoznati takole: »To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo«.
3. In prav zato, učenci, katerokoli so že predstave (sanna), pretekle, prihodnje ali sedanje, notranje ali zunanje, grobe ali prefinjene, razvite ali nerazvite, blizu ali daleč—vse te predstave (sanna) je treba videti, kakršno so v resnici (yathābhutam), in jih pravilno spoznati takole: »To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo«.
4. In prav zato, učenci, katerokoli so že mentalna stanja (samkhārā), pretekla, prihodnja ali sedanja, notranja ali zunanja, groba ali prefinjena, razvita ali nerazvita, blizu ali daleč—vsa ta mentalna stanja (samkhārā) je treba videti, kakršno so v resnici (yathābhutam), in jih pravilno spoznati takole: »To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo«.
5. In prav zato, učenci, katerokoli je že zavedanje (vinnana), preteklo, prihodnje ali sedanje, notranje ali zunanje, grobo ali prefinjeno, razvito ali nerazvito, blizu ali daleč—vsako takšno zavedanje (vinnana) je treba videti, kakršno je v resnici (yathābhutam), in ga pravilno spoznati takole: »To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo«.

Ko učenec plemenitih[17], ki se je mnogo naučil[18], tako vidi[19] [naravo pojavnega sveta],
se naveliča[20] telesnih oblik (rupa),
se naveliča občutkov (vedanā),
se naveliča predstav (sanna),
se naveliča mentalnih stanj (samkhārā),
in se naveliča zavedanj (vinnana).

Ko se jih je naveličal, je nenavezan[21] [na njih], zaradi nenavezanosti, postane [od vseh teh pojavov] svoboden. Ko je svoboden, ve, da je svoboden[22]. [Svojo izkušnjo] razume takole: »[Ponovno] rojevanje je končano, prišel sem do konca duhovnega razvoja, storil sem, kar je bilo treba storiti—od zdaj dalje zame ni več pogojenega bivanja.«

Tako je govoril razsvetljeni in skupina petih učencev je njegov govor z navdušenjem sprejela. Med to [Buddhovo] razlago [o značilnostih nesebstva] so se misli (citta) petih učencev v celoti osvobodile vseh pogojenosti (āsava)[23]. In takrat je bilo na svetu šest razsvetljenih.